prepovedane misli

Pred dnevi sem kupila dva paketa unicefovih voščilnic, čeprav vem, da pisanje prazničnih čestitk ni ravno moj slog. Kupila sem jih iz dveh razlogov. Prvi je ta, da želim pomagat in s tem ni nič narobe. Drugi pa je občutek krivde. Voščilnice, kako grdo, so moj način plačevanja odpustkov, ker živim v izkoriščevalskem razvitem svetu, ker to izkoriščevanje, hote ali nehote, podpiram in v njem tudi aktivno sodelujem. Vsakokrat ko kupim tisti par šortnih copat, tisto obleko, ko popijem tisti kakav ali pojem tisto čokolado, s plačilom računa ne izkažem samo zaupanja do neke blagovne znamke, pač pa tudi odobravam njihovo početje. S tistim denarjem se jim zahvaljujem za tisti imenitni par čeveljcev, ki je bil izdelan nekje v Aziji, v nemogočih razmerah, ali celo izpod rok otrok. Jaz pa jih kupim, ker jih preprosto moram imeti, ker so modni časopisi tako zapovedali, ker so tako oh in sploh, ker moram biti “IN”. Sem pomislila na izkoriščevanje otrok, ko sem jih kupila – niti malo.

Zato zdaj na koncu leta, včasih tudi preko SMS-ov ali prispevkov “kupujem” čisto vest in miren spanec, zaradi tistih hlač ali onega xy predmeta. Zdi se, da decembra nisem osamljen primer. Vse tiste prireditve vseh tistih “fancy” dobrodelnih organizacij, zbira denar za ljudi v stiski. Vsa ta dobrodelnost bi seveda bila zaman, če ne bi bila tudi medijsko dokumentirana. Gospodje in gospe teh benevolentnih ustanov vendar morajo biti na straneh družabne kronike, morajo in pika. Še bolj plemenito se jim zdi, ko se poleg humanitarnega čeka tudi slikajo. Zneski so ponavadi relativno majhni, če se zavedamo, da v teh organizacijah sodeluje sam cvet slovenskega kapitala. Še posebej se zdijo majhni, če jih primerjaš s porabljenim denarjem za damske toalete, s katerimi se šopirijo pred javnostjo in to vse v luči dobrodelnosti. Kakšen napuh!

Nič manj me ne zadanejo zgodbe v Sloveniji, tragične zgodbe, ki jih ljudje ponavadi nočemo slišati. Osamljeni in pozabljeni, brez možnosti, da bi “začutili” veseli december potrošniško usmerjenega preostanka prebivalstva. “December” je zares neusmiljen, če nimaš denarja, te pač pusti “pred vrati” – nič vzdušja zate, ker nimaš denarja, ti pacek ti.

Nekje na sredi, v purgatoriju sodobne družbe, se nahajam jaz, ki kupujem miren spanec.

Če je zavist že pregovorno slovenska tipika, je priznavanje krivde nekakšen svojevrsten vseslovenski šport. Rekla bi, da je to oblika slovenske štafete na zelo dolge proge, kjer se Krivda podaja,od osebe do osebe, brez konca in kraja. Isti, večni ne-krivci, pa smo naravnost krvoločni lovci krivcev. Naj so prigode in nezgode še tako malenkostne, si “sine dubio” želimo grešnega kozla – posameznika, ki bi prevzel vso odgovornost nastale situacije zato, da bi ga pripeli, če se le da, na javni sramotilni steber, da bi za njim kazali s prstom, se posmehovali in ga brez kančka slabe vesti žalili in obrekovali. In ja, da ne pozabim, krivca, magari imaginarnega, vedno najdemo nekje drugje, v neki drugi osebi.

Politiki so prvi, ki se zelo radi sklicujejo na lastno ne-krivdo. Ko dobro pomislim, še nikoli nisem slišala kakega politika, ki bi rekel, da je kriv. Pa bi bilo včasih pravo olajšanje, če bi tudi politiki priznali svoje “grehe”. Zdi se, da zanje še danes velja, že iz zgodovine znana, predpostavka o nezmotljivosti vladarjev. Tako je v Sloveniji možno izgubiti volitve, pa ti predsednik stranke še vedno zatrjuje, kako je on, v vseh ozirih, pravilno ravnal in kako se, za nastalo situacijo, ne počuti krivega. Ali pa drug primer, ko nasilje udari iz vseh por družbe, pa se vodilni politiki še vedno ne zavedajo lastne odgovornosti. Še več, krivdo, po stari navadi, prelagajo, odvisno od situacije, na tega ali onega, v glavnem pa sta večna, že naravnost šablonska, krivca mediji in bivša vlada, pa čeprav ravno vladajoči, s svojimi dejanji ali ne-dejanji, pripomorejo k nastanku nekega xy problema. Gotovo je v prvem poglavju “Priročnika Kako postati politik“, z mastnimi črkami zapisano:” Karkoli storiš NIKOLI ne priznaj krivde, četudi ti to dokažejo!”

Pravzaprav nič drugače ne deluje slovenska družba nasploh. V še tako nepomembnem medsosedskem sporu – nihče nikoli in nikdar ne prizna lastne krivde ali zmote. Tudi sama najbrž nisem boljša, nenazadnje se vsi nahajamo v istem “košu”, ko gre priznavati krivdo. Lep primer, ki ga je moč opazovati skoraj vsak dan, so prometne nesreče. Tiste majhne, le s škodo na avtomobilih. Ker pač nihče ne prizna lastne krivde, pustijo svoja vozila kar na sredi ceste ali v križišču, pa čeprav zaradi tega trpi ves promet in počakajo na može v modrem. In to že zaradi nekaj manjših prask! Tudi sama sem bila pred dobrim letom v taki situaciji. Nepazljivost mojega dragega je čutil nasprotno vozeč avtomobil. Nič tragičnega, samo oplazila sta se. Bog je seveda bil prvičen, najin avtomobil je imel zlomljeno stransko ogledalo, njun pa le malce bolj vidno prasko na sprednjem blatniku. In sva se ustavila na stranski potki na katero je zapeljal tudi oškodovančev avtomobil. Okno najinega avtomobila še ni bilo docela odprto, ko je že bilo moč slišati kričanje dveh razburjenih mladničev. Kakšni dve, tri minuti je iz niju vrela naravnost vulgarna besedna brozga, čeprav jima je moj dragi zatrjeval, da prevzema vso odgovornost nastale situacije. Šele ko sta dojela, da ju nihče ne obtožuje, sta spremenila svoje vedeneje. Situacija je bila zares bizarna, vendar še kako primerljiva z drugimi.

Vzorec obnašanuja je jasen, če že ne igraš žrtev potem vsaj preložiš krivdo na koga drugega, zato brž na lov za krivci!

Večeraj sedim v lokalu ob kavi, cigareti in časopisu, čakajoča dragega. Prijeten lokal z dobro kavo. Vse bi bilo lepo in prav, če za sosednjo mizo ne bi sedeli dve dekleti nekako med 20 in 30 letom. Ma tudi to me ne bi motilo, če ne bi slišala tistega pogovora ob katerem sem zastrigla z ušesi. Pogovor je tekel o slovenski glasbi in to ne katerikoli glasbi, pač pa o tisti štanc, na tekočem traku, narejeni glasbi. Tako sem izvedela kako se da fino “densat” na Sebastiana, kako gresta Brigita in Werner ( “Ej mala opala, bi ti malo trlalala”, če to ni sam višek poezije!) dobro v uho in sta na sploh nepogrešljiva na dobrem žuru in kako jima, ob Saškinem novem komadu, stopijo solze v oči. Bilo je omenjenih še nekaj bendov, vendar ti niti niso bili tako glasbeno “posebni”.
Še preden sem zapustila lokal ju pogledam, v upanju, da uzrem kako lastnost, ki bi lahko služila kot mušter za prepoznavanje takih primerkov. Pa nič, punci sta bili samo simpatični. “Še sreča, da nista moji sosedi”, pomislim in že se živo spomnem dogodkov iz moje, ne tako davne preteklosti.

Pred leti sem najela stanovanje in s stanovanjem dobila tudi dve sosedovi hčeri, ki sta bili mojih let s tankočutnim glasbenim okusom. Še se ni polegel prvi prah v mojem novem domovanju, že je bilo iz sosedovega stanovanja slišati preglasno glasbo. Sprva sem pomislilila, da imajo žur in to me ne bi niti motilo. Vendar glasba iz sosedovega stanovanja, s katerim sem delila steno spalnice, ni in ni hotela izginiti. Tako je bilo iz meseca v mesec in jaz sem tiho trpela in če je situacija postala neznosna, sem jo popihala na sprehod. Toda lekcije Prave slovenske glasbe, so postajale vedno bolj mučne: vse vrste mixev in remixev, pa Sašk, Natalij, Rebek in vsemogočih kombinacij zares Hudih bendov in posameznikov, z občasnimi vložki turbo glasbe tipa “Čaše lomim!”, so preplavili zrak mojega stanovanja.
In sem jim napisala kratko, vljudno sporočilce, naj glasbo poslušajo/ta malce bolj po tihem. Tišine pa od nikoder. Sledilo je drugo sporočilce, ki pa je imelo za posledico le kontra efekt še glasnejše glasbe. Sodu je bilo izbito dno in sosedovim dečvam sem napovedala vojno! Da bi se založila s potrebnim orožjem, sem vstopila v prvo trgovino z belo tehniko po radio s CD predvajalnikom. Tega sem potem imela v spalnici obnjenega proti sporni steni. Moj “evil plan” se je tako lahko začel in ker ima moja glasbena zbirka veliko različne glasbe sem najprej začela z jazzom. Toda Miles, Sonny, Billie, Louis, Oscar,… niso imeli tistega, kar bi moji sosedi prisililo v zmanjšanje volumna predvajane gasbe. Pa sem posegla po klasiki, misleča, da bi z njo lahko osvojila Tišino. No, za kratek čas je res delovala, še posebej opera. Te sta se bali kot hudič križa, vendar ne dovolj. Donizetti, Verdi, Rossini, Bizet,… so bili premagani! Že se me je loteval obup, ko se domislim, da imam na razpolago še nekaj rezerve v hard rocku in metalu. Motorheadi, Sepultura, Ozzy, Bleck Sabbath, Judas Priest,… so bile moji pogumni vojaki v bitki s preglasno neokusno glasbo, ki je polutirala mojo večerno Tišino. Ta zvrst pa jima je očitno pognala strah v kosti. Vojna sicer ni bila nikoli dobljena, vseeno pa sta imeli malce strahu pred mojim glasbenim odgovorom in sta svoj preglasni glasbeni neokus večinoma trosili raje takrat, ko me ni bilo doma. Še sreča, da sem se preselila, saj je njun oče vse bolj pikro in žaljivo komentiral moje početje ter z vso silo zagovarjal hčeri; kako njuna glasba res nikomur ne škoduje, četudi je malce bolj glasna moja pa, da je narkomanska in statanistična. Samo predpostavljam lahko, da je govoril o metal glasbi in ne o kateri drugi obliki. Nič ni moglo biti bolj kruto, satanistično, zlovešče, naravnost zlobno, kot vsakodnevna tortura s tisto glasbo.

Pa saj razumem, da imamo ljudje različne okuse, vendar ne razumem, da dejansko nekdo lahko občuduje tako vrsto glasbe in da je ta, z novim predpisom o 40% kvoti, še “vsenacionalno” promovirana. Večkrat se sprašujem kje so vsi filtri, kaj delajo vsi glasbeni uredniki na radijskih postajah oziroma kaj ne delajo. V Sloveniji obstajajo tudi odlični izvajalci, samo da ti očitno ne morejo vrteti svoje glasbe na radiu ali Tv-ju, ker pač niso mainstream. Pri nas je pač mainstream atomični četvorček, turbo dvojček v zadnjem času izrazito podprt z, neštetokrat ponavljajočo, oddajo Pri Joževcu ter pojoče missice, smrkete, štrumfete, strlete in fantiči s prvim puhkom okoli ust. Potem pa še vse varijacije in kombinacije. Če je to podlaga za nadaljnji razvoj SLO glasbene scene, potem raje ne pomislim kaj vse naš še čaka.

Zakaj bi bil to veseli mesec, zakaj ljudje delajo iz tega tako velik cirkus? In to cel mesec! Roke, si manejo le trgovci, ki svoje trgovine založijo z vso nepotrebno kramo in navlako. Ta je postala potrošniški imperativ in sredstvo mnogih, da bi bilo sploh mogoče začutiti duh tega časa. Kičasta veduta okrašenih mest, kičaste izložbe trgovin in na tisoče stojnic in to vse že od prvega decembra!

Zgodba se iz leta v leto ponavlja oziroma z vaskim letom samo narašča. Vse bolj ko se približujemo Božiču ali Novemu letu vse več ljudi histerično hiti od trgovine do trgovine v iskanju tistih pravih! daril. Nakupovalna središča se spremenijo v prenatrpana mravljišča, kjer se ljudje med sabo prerivajo, odrivajo, v vrstah godrnjajo in sitnarijo, kjer se brez vsakega opravičila zaletavajo vate in te potem še z grdimi pogledi svareče gledajo. Še tako velike površine parkirišč ne zagotavljajo praznega mesta za tvoj avtomobil. Če to ni veselje!

Sovražim darila, še najbolj tista reklamna z veliko željam in mastnim logotom, da ja ne pozabim na njihove izdelke ali storitve tudi v naslednjem letu. Sovražim tudi tista neosebna darila, ki jih je moč dobiti od najbližjih, čeprav jim vsako leto grozim, da v prazničnem decemberskem času daril ne sprejemam. Le kam so izginila vsa drobna osebna, po možnosti doma narejena, darila, majhna, ljubka darila?

December bi moral biti mesec kontemplacije. In v duhu te sem večrat vstopila tudi v cerkev, na božično mašo, misleča da je morda tam kaj več duhovnosti in ponotranjenosti. Pa sem se uštela. Zgodilo se je, da je nek gospod je razlagal svojemu bližnjemu kako je počistil svoj avto in še neke postopke, da bi se ta svetil kot novoletna jelka je rekel. Spet druge so se pogovarjale o darilih ali božični večerji in izmenjavale recepte ter praktične nasvete o ličilih in novoletnih zabavah. Groza! Nisem zdržala do konca in sem raje odšla na polnočni sprehod.

Nič manj bizarno se mi ne zdijo novoletna praznovanja v tujini. Mar se bom v Parizu, Rimu, Varšavi,… kaj drugače napila kot doma? Zdi se mi, da je najpomembnejše pri tovrstnem početju to, da se lahko pohvališ. “Jaz pa bom praznoval NL na ulicah Pariza ali jaz sem pa bila na Dunaju”. Ja in??? Videl si ulico pa hordo ljudi, se ga napill in se poln “vtisov” vrnil domov. Kako imenitno!

In zato z dragim ostaneva vsako Novo leto doma, po možnosti isklopiva telefone in spustiva rolete, narediva lušno večerjo in sanjariva v dvoje. Majhno, skromno, intimno, brez odvečne navlake in z velikim olajšanjem, da je december končno mimo.

Ne pomnem več, kdaj se je začela moja fobija povezana s frizerji. Zdaj, ko pomislim malce nazaj in ker vem kakšna sem, je bila gotovo spočetka zelo majhna, toda jaz ne bi bila jaz, če je ne bi vestno in z vso vnemo negovala, da bi ta lahko rasla in se razvijala. In danes je tu; v svoji popolni obliki. No takšna pač sem – prikriti nergač.

Priprave na odhod v frizerski salon se zato začnejo že kak mesec prej. Za to pa potrebujem premišljeno logistično podporo in predvsem dovolj časa, da se utegnem psihično pripraviti. Sledi telefonsko naročilo, najbolje okoli sedme zvečer, saj tako tudi če izstopim iz salona s povsem zgrešeno frizuro, za kar bi bila seveda sama kriva, je idealen čas, da hitro smuknem v avto in grem domov premišljevat katera pokrivala bi utegnila uspešno prikriti morebitni neposrečeni eksperiment.

Razlogov moje mrke drže do dotičnega poklica je več. Prvi in gotovo tisti, zaradi katerega sem menjala največje število frizerjev je njihova želja po komuniciranju, ki meji na neke vrste kvazi freudovsko psihoanalizo. Saj ne, da sem tako ljudomrzna, z veseljem sprejmem dialog o vremenu, vendar prosim pustite moje zasebno življenje in praktične nasvete ali celo opazke tipa: “Danes se mi zdite nekoliko mrki, veste moški so pač packi”. Packi? Iz katerega dela mojega telesa je to prebrala. Uh, nič manj ni boleče, ko ti dajejo nasvete iz Cosmopolitana in podobnih revij ali celo pripovedujejo o svojem življenju, ljubimcih, otrocih, ti kažejo fotografije posnete na počitnicah – kot, da bi me to res zanimalo. Seveda sem vedno, zgolj iz vljudnosti, ostala tiho in stoično prenašala to govoričenje ter prikimavala, morda še tu in tam dodala: aha, uf, a tako,…. in upala, da se mora čimprej konča. Pri čemer pa je zanimivo, da te mojstre in mojstrice “življenskih naukov in modrosti”, nisem uspela razorožiti niti s knjigo ali stripom. In že sem pri drugem razlogu, ta je povezan z veščino. Pripetilo se mi je tudi to, da sem, ničhudega sluteča, vstopila v enega tistih! salonov in se usedla na stol ter bila priča “maskaru” neveščega frizerja nad mojimi lasmi. V neveščost seveda ne štejem, če te ta, tu pa tam, pocka, pač pa tisto neskončno počasno striženje, kateremu sledi še n-kratno popravljanje. Frizerjeve škarje morajo “strumno pet” in moram priznati, da je veščino takih mojstrov/ic tudi v užitek opazovat.

Tudi sam ambient mora nositi nekatere, po mojem mnenju, nujne kvalitete, med katere v prvi vrsti sodi oddaljenost med dvema stoloma v salonu. Stupidno čvekanje, cvrčanje, piskanje, stokanje,… iz udobnega sosednjega stola so prave Tantalove muke mojim ušesom! No in če že lahko trdim, da sem večino razlogov mojega neprenašanja obiskov frizerjev tako ali drugače uspela premagati, pa zadnjega gotovo ne morem. Očitno je del tega poklica in to tisti nepopravljivi, vedno in povsod prisoten; skratka stalen. Z njim sem se že rahlo sprijaznila, čeprav me neznansko moti. Sem ena izmed tistih strank, ki frizerju popolnoma zaupam, kako tudi ne bi, če pa ta mora izpolniti toliko in toliko zahtev, da bi se zanj sploh odločila in tega moj frizer preprosto ne razume. Ko sem pred kratkim vstopila se usedla na frizerjev stol, me ta vljudno povpraša kako frizuro bi želela imeti in jaz mu odgovorim naj me postriže na kratko. Komaj je bil stavek izrečen že je hitel po kataloge s frizurami. Seveda gledanje teh vljudno zavrnem in ta me začudeno vpraša: “Si res ne želite videti nobene frizure, poglejte no, morda bi vas katera zanimala.” Seveda tako kot že ničkolikokrat poprej mu zagotavljam, da tega preprosto ne želim videti. Zdi se mi stupidno, da bi izbirala frizuro po principu fotografij xy mladenk! Skoraj vedno s to opazko užalim frizerja, pa ne vem zakaj, saj je to neke vrste kompliment njemu/njej. To pot bi jo skoraj odnesla z odliko, če nekje na koncu ne bi sledila opazka, o mojem pogumu, da tako radikalno posežem v dolžino las, kateri je sledil še dodatek:” Jaz si že dolgo želim kratke lase, pa si ne upam!”

O bog le koga zanima, kaj si ona upa ali ne upa in zakaj si to ne upa. Jaz pač imam vse tiste fizične in psihične predispozicije, da mi tudi kratki lasje pristajajo. Sicer pa je dobro slišati, da tudi druge osebe nosijo svoje male fobije, ki jih nežno negujejo.

Kaj morem, sem pač nerga.

V poplavi vseh možnih vrst missic, od miss Slovenije do “miss čakajoče vrste pred Wc-jem”, s vsemi možnimi varijacimi in kombinacijami, imamo tudi prav poseben izbor – Femme fatal. Če zanemarim dejstvo, da je vsak tovrstni izbor rahlo žaljiv, je ta svojevrsten konglomerat protagonistk in antagonistk lepotnih tekmovanj. Povedano drugače, kaj je bil skupni imenovalec vseh nastopajočih kandidatk tega “tekmovanja”? Jaz opazim le enega, ki bi ga bilo moč trditi za vse sodelujoče; in to je lepota. Toda ali je je lepota res najpomembnejši ali celo edini faktor usodne ženske?

Femme fatal se pojavlja tako v zgodovini, mitologiji kot tudi v vseh zvrsteh umetnosti. Že prvi dve ženski na svetu, ki ju je, kot “mušter”,ustvaril sam Bog, sta bili fatalki. Prva, manj znana Lilit, je spočeta istočasno kot Adam in kot taka je bila mnenja, da je Adamu tudi v vseh pogledih enakoprvavna. In še isto noč jo je zadela kazen – smrtna kazen. Ubožica! Njena misel o enakopravnosti je za nekaj tisoč let potonila v pozabo. (Hvala Lilit, tvoja žrtev ni bila zaman). Tej še isto noč sledi druga ženska Eva in da bi Bog rešil dilemo in skrbi zafrustriranega Adama, jo ustvari iz njegovega rebra.Toda Eva zavede Adama, da ugrizne v sad prepovedanega drevesa. Eva nam ni prinesla le, vsem z rojstvom v zibelko položenega, smrtnega greha (samo predstavljate si to moč Ženske), pač pa tudi spoznanje oziroma moč razmišljanja. Tako se je zgodila fatalka in lahko trdim, da se je Bog zmotil. Bolje bi mu bilo, da je že od samega začetka pustil enakopravnost, bi se že Adam kad tad sprijaznil, kot pa da je ustvaril žensko, ki svojo voljo doseže s sladkimi besedami in svojo temeljno moč gradi na zavajanju. Seveda smo bile zavoljo tega, ženske kaj hitro etiketirane kot hudičevke, toda nič zato. Ženskim čarom se preprosto ni moč upret.

In če je Eva tista, ki je pogubila vse človeštvo, so njene najzvestejše naslednice z enako seksualno mero pogubne za moške. Salome je, z očarljivim plesom pogubila Janeza Krstnika, Dalila je je bila usodna Samsonu,… Temu dodajmo še trojansko Heleno ali grške mitološke Sirene, ki so mornarje vodile v neizbežno smrt ali vse ostale, iz umetnosti rojene podobe fatalk, ki v nekaterih primerih neposredno ponazarjajo spolno prenosljive bolezni, kot je sifilis.Tudi v zgodovini najdemo kakšno posameznico, ki je dobesedno sledila Evinem nauku. Lukrecija Borgia je bila smrtno orožje svojim možem v rokah njenega očeta papeža Aleksandra VI in brata Cesare-ja. Gotovo bi med njih lahko štela tudi, blažjo obliko fatalke (smrt ni nujno prisotna) kot sta madame de Pompadour ali razvpito vohunko 20.stoletja Mata Hari.

Lahko bi rekla, da je Usodna ženska, preko stoletij rasla in se razvijala. Na samem začetku njenega ustroja, lepota pravzaprav ni igrala vidne vloge, kot tudi intelekt ne. Edina lastnost je bila ta, da je bilo srečanje z njo vedno in nujno smrtno. Kakšna pa je femme fatal 21. stoletja? Jo je mogoče sploh iskati med medijsko skonstruiranimi ženskami? Če je tako, potem bi nujno morali snovalci tega izbora mednje uvrstiti tudi kakšno slovensko porno sterleto. Zanjo bi bilo vsaj jasno, da je poleg lepega obraza in preverjeno lepega telesa, podučena v vseh skrivnostih intimnosti. Postavlja se tudi vprašanje ali sploh še rabimo fatalko v družbi, kjer vlada enakopravnost med spoloma. Gotovo ne znam odgovoriti na vprašanje katera bi lahko bila vseslovenska fatalka, vem pa da to ne more biti neka, skoraj še mladoletna, smrklja brez življenske kilometrine, ki poleg tega, še izžareva neumnost in aseksualnost. Lepota, ki nič ne pove in je le sama sebi namen, je daleč od fatalnosti. Sicer pa bolj kot to kaže ta izbor na žensko nečimernost, ko pretendentke za ta naslov, še do včeraj “tulijo” kako sporno je etiketiranje žensk na lepe in še lepše, potem pa skupaj z njimi (missicami vseh oblik) nastopajo na tem, nič manj ponižujočem, “lepotnem” tekmovanju.

Bliža se konec komedijanskemu mesecu predvolilnih kampanj v Ljubljani. Škoda! Povem vam, da sem jih z užitkom spremljala. Kakšne ideje, kakšen zanos! Ljubljana bo postala, sodeča po obljubah katerega koli kandidata, pravi pravcati Raj!

Dobili bomo tramvaj, pa podzemno želiznico, stanovanj bo na pretek po zelo ugodnih cenah – se razume, stadion se bo šibil od navdušenih obiskovalcev in bil v sam zgled Lepega, rešili bodo vse probleme revnejših prebivalcev, zrak bo najmanj tako svež kot na Triglavu, mestno jedro bo zaživelo v polnem sijaju in ja, da ne pozabim promet – parkirnih hiš bo na pretek in to poceni, pa še urbanizem mesta bo urejen tako, da bo služil kot najodličnejši zgled vsem mestom sveta, oh ja tudi džamija bo končno dobila svoje mesto v tej brezhibni celoti. In ne boste verjeli, vse to se bo naredilo v naslednjih štirih letih. Odlično!

Predvolilne obljube so mi vedno predstavljale predmet zabave. Kandidati in kandidatke pa jih trosijo s tako lahkotnostjo, kot da bi trosili bombone. Sprašujem se, če jim kdo vrjame, drugače povedano, ali s temi obljubami pritegnejo volilce in volilke ali pa na nas delujejo neki povsem drugi tokovi, po katerih se odločamo dati nekemu kandidatu/ki svoj glas.  No v prvi vrsti so tu strankarsko opredeljeni volilci, ti bodo volili, v svoje obarvanega kandidata, pa če je ta še tako velik bukselj; tako kot jim poreče Ata Janša, Ata Bajuk ali Ata Kacin ter Ata Pahor, in ti volilci so pravzaprav nezanimivi.  Ostane tista velika masa, zaradi katere se predvolilni boj sploh kuje. In za to se sredstev ne izbira. Plakati, letaki z neumnimi slogani, majice, baloni, avtobusi, kombiji (vsi po ps-u  ozaljšani z jasnimi napisi) in seveda kup glasbenikov ter harmonika, gasbilo slovenskega življa, ki pri takem početju nikakor ne sme izostati. Seveda če dodam še vse medijsko dogajanje postane stvar popolna in zanimiva.

Lahko bi rekli, da tu malce pobliže spoznamo kandidate in njihove načrte za mesto.  Seveda jih volilci takoj razdelimo na tiste, ki bodo, morda dobili kakšen odstotek glasov, žal nam ti takoj postanejo nezanimivi, in tiste, ki bi utegnili zmagati. V samem cvetu ljubljanske županjske inteligence so se tako znašli pisani kandidati od katerih nekateri nastopajo verbalno zelo agresivno, drugi ne skrivajo svoje homofobnosti ali še huje prepričujejo spoštovane volilce in volilke, da zaradi te ali one strankarske navezave, bi utegnili biti najboljši kandidat, saj se ta  morda ne bi hotela pogovarjati s kakšnim drugače obarvanim županom. In tu je seveda še kandidat, ki je “kralj slovenskih src”, človek ki mu afere bolj koristijo kot škodujejo ter mati županja, kandidatka, ne ravno slaba, ampak za božjo voljo pošljite jo vedar h kakšnemu stilistu!  Osebno sta me prepričala le dva kandidata, žal eden izmed niju nima niti teoretičnih možnosti. Od prvega sem pričakovala boljše javne nastope. Edina “zamera”, ki pa se vleče že iz časa pred objavljeno kandidaturo je, je njegova, s prekomernimi kuharicami, založena knjigarna (čeprav tu pa tam odkrijem tudi kak biser kot je, pred kratkim kupljen Cantervilski duh, za katerega se iskreno zahvaljujem). Drugi kandidat je, po mojem mneju, edini, ki je obvladal podij govorništva in lepega ponašanja, tudi idejno bolj napreden predvsem pa kultiviran sogovornik – žal tudi temu zvezde ne kažejo zmage.

Kot kaže bomo živeli v Raju, z vsemi beneficijami sodobne družbe – imeli bomo stanovaja, tramvaje in železnice, le kulturnih ustanov si v naslednjem mandatu ne moremo obetati. Še o tako prepotrebnem novem Nuk-u je padla le beseda ali dve. Snovalci “Krasne, Nove Ljubljane”, v večini, vizijo kulture polagajo v nov stadion. Bravo!! Končno bodo naši žogobrci “zlate generacije” dobili svoj spomenik in trume Slovencev se bodo lahko zgrinjale gledati te pokončne može nove slovenske kulture.

Sicer pa, vsak, od ljudstva izvoljeni kandidat, je le odraz stanja duha volilcev, dobili bomo točno to, kar zaslužimo – stadion seveda!

Ne vem natančno zakaj spremljam oddajo Bar; je neumna, polna bebcev, ki so produkt sodobnega sveta, v katerem se vse vrti okoli medijev in namišljene, instantne slave, za katero so nekateri pripravljeni prestopiti tudi mejo dobrega okusa. Gre le še za en produkt sodobne trash kulture.

In vendar jo gledam! Morda ne vsak dan, pa vendar. Lahko bi rekla, da imam do nje neko iracionalno-iritirajoče razmerje, kot ga imam tudi z Mladinininim piscem Nežmahom – človek, ki me skoraj vedno spravi do besa – pa vendar njegova kolumna ne ostane neprebrana. Svoj čas sem isto razmerje gojila tudi do zadnje strani Sobotne priloge, kjer je svoja razmišljanja izlival veleumni in – “v vse se spoznam” – Marko Crnkovič. Skratka gre za vzorec: bolj ko je nekaj stupidnega in nadležnega, bolj bom, zavedajoča se lastnega mazohizma, silila v to stvar.

Tolažim se le s tem, da vse skupaj dojemam kot nekakšno TV (gledališko) predstavo, katere ni moč videti niti, v še tako zakotnem, amaterskem gledališkem društvu širom Slovenije. Patetiko, ki so jo predstavili ti naši barovci, pri čemer, na moje veliko veselje, uporabljajo le nekaj enozložnic podkrepljenih z nešteto fullov in kullov, je že v prvem tednu skoraj prišla do vrelišča in nekako si ne morem predstavljati, do kam jo bodo še raztegnili, če že sedaj tako močno igrajo nanjo. Vse to glumatanje pa je gotovo doživelo erupcijo v četrtek. Pravzaprav sem z radovednostjo čakala tisti četrtek plusov in minusov.

In bila, še enkrat, popolnoma razočarana. Pustila bi ob strani tisto neumno “leporečje” tipa “brez zamere nimam nič proti tebi” in se raje osredotočila na same + in -. Preprosto mi je nedoumljivo, da so lahko vsi tekmovalci, ki so bili izbrani, blago rečeno, moroni in ne razumejo, da so plusi in minusi ali vroči stol, neka vrsta diplomatsko/vojne taktike. Da pa malce več izveš o njej, pa ti ni potrebno študirati obramboslovja, dosti je že, da tu pa tam prebereš kako knjigo – “O umetnosti bojevanja” Sun Tzuja, še bolje, predvsem pa bolj slikovito in zabavno je branje Cezarjevega “De bellum Gallicum” in najdeš vse tiste osnovne nastavke dobrega psihološkega zavojevanja. Ravno prvi teden tega šova bi taktiko nepoznavanja tekmovalcev s pridom iskoristil pri dodeljovanju + in -. Tekmovalci bi enostavno morali oceniti kdo bi jim lahko predstavljal največjo grožnjo in mu podeliti največ minusov, pri čemer bi se morali dogovoriti, da bi jih nesrečnik-ca, dobil ravno toliko, da bi to izgledalo naključno. Toda oni niso izrabili prednosti druženja 24 ur na dan in iz nekih “karakternih” nesoglasij postavili za nosilko minusov dečvo, ki se fura na pridnost in slogan “nisem tu da žuram, ampak, da si pridobim novih izkušenj” (me prav zanima katerih).

In sledil je drugi flop. Že ko sem mislila, da bo moški, ki nekako veljajo za boljše stratege kot ženske, se  izkazal s kako šah-mat potezo, je on postavil na stol nebogljeno jagnje, in potem, kot da bi bil sam Juda, ki izda Kristusa za tistih trideset zlatnikov, potočil goro krokodiljih solz (šmrc, šmrc). In ker ima akcija tudi reakcijo, je njihova stupidnost proizvedla stranski produkt po imenu Špela, ki si je tako, ne samo ustvarila prednost v številu starih mamk, pač pa tudi prepoznavnost ljubkega, dobrohotnega otročička, (oh kako sem uboga, vsi me želijo spraviti na pot pregrehe), ki je bilo vrženo med krdelo, zabave željnih, volkov. Ti ubogo ščene ti!
Razočarana, da med njimi ni niti enega lucidnega posameznika – gotovo; presenečena – nikakor. Verjetno je dovolj, da je med njimi le eden relativno bebast osebek in že imamo opraviti s sindromom bebavosti, ki se širi med ostale kot nevidni virus. Če na koncu dodamo še rahlo verbalno sadističnega natakarja alias bar managerja, prekomerno dozo razgaljenih, po pozornosti in kvazi slavi, hrepenečih tekmovalcev, opitih z nešteto litrov alkohola ter prekomernega in slabo igranega patosa, temu dodajmo še omejeno besedešče na nekaj osnovnih povedi – dobimo formulo, ki pritegne idealnega slovenskega gledalca pred male zaslone. To je tisti, ki kot ovca, vestno sledi svojemu Pastirju, katerega kultura se nanaša na vaško veselico, Špas Teater in oddajo Pri Joževcu, nujno s kozarcem ali dvema preveč in ki se poleg Bara še najbolj veseli svoje najljubše nanizanke, ravno toliko duhovite, jezikovno nič kaj bolj zahtevne in za kanček bolje patetično odigrane, Naše male klinike.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!